# Župančičeve otroške pesmi :: učni list
## Kdo je Ciciban
Izraz *Ciciban* nastane v časih prve svetovne vojne ali pa denimo celo malo pred njo. Pomanjkanje in trpljenje doma, Slovenci se borijo v tujini, Župančiču se rodi prvorojenec in milo se mu stori zanj in za vse slovenske otroke ter za takrat še nesvoboden slovenski narod. Optimistično verjame v boljši svet in ga barvito opisuje sinu in slovenskemu narodu v pesmih in ugankah.
Ciciban je vsak otrok, sprva njegov prvorojenec Marko Župančič, ki se je njemu in Ani Župančič rodil 1. septembra 1914 v Ljubljani. Brat fotografa in arhitekta Marka je patofiziolog Andrej O. Župančič, njegova sestra pa je zdravnica Jasna Kmet Župančič.
V mladosti je pesnik že znal pisati za otroke, predvsem o spominih na dni življenja doma v Beli krajini, rojstne (23. januar 1878) Vinice in Dragatuša, kjer je preživel otroštvo. Imel je družabno otroštvo, rad je bil v naravi. Za otroke je začel objavljati že v dijaških listih. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kasneje pa v Ljubljani.
Skozi življenje se spreminja ton tako njegovih otroških pesmi kot tudi pesmi za odrasle. Prvo delo za odrasle *Časa opojnosti* vključuje tudi nekaj pomenljivih otroških pesmi, ki pa so drugače objavljene v štirih pesniških zbirkah.
* ***Pisanice* leta 1900**: Govori o naravi, o veselih in žalostnih dogodkih svoje mladosti. Zven pesmi spominja na hrvaške in slovenske ljudske pesmi, ki so bile takrat v Beli krajini zelo slišane.
* ***Lahkih nog naokrog* 1912**: Slikanica z otroškimi igrami in igračami, ki se jih je pesnik živo spominjal. Tukaj že poudarja domovinsko vlogo in jo predstavi otrokom, med pesmimi spregovori tudi o domovini, kralju Matjažu (ljudska turška romanca), srbskih in slovenskih ljudskih pesmih.
- Zbirka je izšla predvsem zaradi nezadovoljstva s tujimi (beri nemškimi) pesmimi. Menil je, da bi kljub prevodu otrokom ostale preveč tuje.
* ***Sto ugank* leta 1915**: Tukaj prikaže naravo -- rastline, živali in naravne pojave spontano ter v izredno živi in gibljivi besedi. Pri ugankah so ključna sinestetičnost, prispodobe in metonimije.
- Uvodne zajemajo naravo na podeželju, uganke od 19. do 46. pričajo o kmečki domačiji, živalih in opravilih, 47. - 60. cerkev z verskimi obredi, med 51. in 90. so v ospredju svetlobni pojavi in nebesna telesa, v zadnjih devetih pa sta navzoči primorska pokrajina in misel na domovino.
* ***Ciciban in še kaj* leta 1915**: Uspavanje, družinske vrednote, varnost doma, povezanost z naravo. Šumniki in glasovne figure ustvarjajo onomatopoijo/sličnoglasje in s tem zaznavanje premikanja. Ciciban je radoživ in to si kot priden, pošten in pogumen otrok zasluži, Župančič si želi, da bi bili taki vsi slovenski otroci -- tako se mu ne bo treba več bati za narod, kakor se je bal med vojno.
- Izrecno nakazana onomatopoija, kmetsko življenje, pogum, volja: *Vrabci in strašilo*
> Čiv-čiv, čiv-čiv,
> še dolgo bom živ,
> živ-žav, živ-žav,
> še dolgo bom zdrav:
> na sredi poljá
> tri vreče prosa!
>
> Čiv-čiv, živ-žav,
> vse prav? Vse prav!
>
> Čiv-čiv, čiv-čiv,
> saj nisem jaz kriv,
> živ-žav, živ-žav,
> če mož je brljav,
> če metlo ima,
> pa mêsti ne zna.
>
> Čiv-čiv, živ-žav,
> vse prav? Vse prav!
- Ponavljanje, nagovor kot direktno približevanje
> Prišlo je pismo iz daljne dežele,
> iz daljne dežele, iz tujega kraja,
> iz tujega kraja, od zamorskega kralja,
> belo pismo, črn pečat.
>
> Kakšno je dano v tem pismu povelje?
> Kakšno povelje, kakšni ukazi?
> Kaj-li nam hoče, kaj-li veleva?
> Pojdimo, pojdimo pisma brat!
>
> "To je povelje zamorskega kralja:
> Vi neugnani vsi Cicibani
> morate biti hitro zaspani,
> kakor bi trênil, morate spat!"
- Zelo pogost je motiv vere, stvarnika in svetega pisma v otroških pesmih: *Zvezdoznanstvo*, *Mehurčki*, *Veseli*, *Žalostni* in *Častitljivi koledniki*, *Naše luči* itd.
- Otroku se dobro približa tudi s pomenom vzgoje v umetniškem smislu --- *Ciciban posluša očetovo uro*
> Očka, kaj pa je v tej zlati igrački?
> Kaj to nabija nalahno ves čas?
> --- Ciciban, veš, to so drobni kovački,
> božji kovački, da kujejo čas.
>
> Kujejo dneve in tedne in leta,
> s kladivci naglimi kujejo čas,
> vsemu, karkoli pod soncem se kreta,
> k rojstvu in k smrti zvonkljajo ves čas.
>
> Tik-tak! na delo, v skrbí nas budijo,
> pota nam merijo, spremljajo nas,
> vsakemu svojo pojó melodijo,
> srcem človeškim skrivnosten ukaz. ---
>
> Očka, povej mi: ti božji kovački ...
> ali bi slišal njih pesem i jaz?
> --- Sinko, le skloni uho k tej igrački,
> čul boš, kako se ti kuje tvoj čas. ---
- Meja med otroško in odraslo pesnitvijo se pri Župančiču pogosto zamegli in srh spreleti slehernega bralca *Slovesa*, ki ga leta 1932 objavi v drugi izdaji Cicibana. Posebno pomensko vlogo ima zamolk, označen s tripičjem: Kontrast -- Ciciban k zamejskim Slovencem čez mejo ne more, ne sme.
> Kaj pravi ptica v zraku, kaj?
> "Na nebu ni nikdar pregraj!"
> Dejala sta mi val in brod:
> "Nihče ne vpraša me, od kod."
> Zapel je v meni tajen glas:
> "Zakaj ne hodiš k svojim v vas?
> Ne sme beseda kar naprej
> svobodna preko vseh ti mej?
> Saj koder govor naš je znan,
> povsod doma je Ciciban ... "
> Po naši zemlji se ozrem,
> zgrozim se in oči zaprem ...
* *Mehurčki* izidejo šele po njegovi smrti. Umrl je 11. junija 1949 v Ljubljani.
* Slika Markca -- Cicibana v naročju Ani Župančič (Fotografiral Fran Vesel 2. maja 1915).
Župančič je (1915) otrokom dodal pojasnilo za svoje gibalne vaje, povzete po igrah iz otroštva.
> *Pomni!*
> Pesmi *Dedek Samonòg* (str. 31) in *Postovka* (str. 30) sta mišljeni kot gibalni igri.
>
> *Dedek Samonòg* skače sredi kola po eni nogi. Kolo poje pesem. Pri zadnji besedi stopi Samonòg na obe nogi, kolaši skrčijo eno nogo; kdor zamudi, je naslednji dedek Samonòg itd.
>
> Deček ali deklica, ki igra *postovko*, razkrili roke in mora oponašati to ptico. Ali so jo že opazoval nad **domačim poljem**? Potem veš, da leta na trojen način. Najprej kakor vsaka druga letalka, utripaje s perotnicami. Potem kolobari z mirnimi krili, naenkrat pa se sredi neba ustavi in prav naglo prhutá. Vidiš, in takrat, pravijo Belokranjci, da *melje*. Zato jo imenujejo *málenka*. Štajercem je *mokosejec*; -- a kje je moka? Zato trdim jaz, da stelje na zemljo *ništro*. In kaj je ništra? Nekaj, kar ni nič. Če ne verjameš, vprašaj me.
Pomembno je tudi povezovanje slovanskih narodov: *Kraljevič Marko in Ljútica Bogdan* -- junaka iz srbske ljudske pesmi (*v lozo* = v gozd); *Glej, račke, labodi* -- Ribnik je večje naselje na hrvaški strani Kolpe.
> Kraljevič Marko in Ljútica Bogdan
> pravijo, da sta se srečala óndan.
>
> Dolgo se merita mrka junaka ---
> kteri začel bo? Drug drugega čaka.
> "Veš kaj, moj Marko, obema bo bolje,
> če se razideva --- v lozo, na polje.
> Da se spopadeva, svet bi se tresel,
> kdo ve, kdo živo glavo bi odnesel ..."
>
> Tega je Marko komaj dočakal,
> s Šarcem vesel je čet polje odskakal.
>
> Kraljevič Marko in Ljútica Bogdan
> pravijo, da sta se srečala ondan.
### Nevsiljiva vzgoja in poučevanje otrok:
* *Ciciban -- Cicifuj*: Ptička zasmehuje Cicibana, ker si ni umil rok.
* *Lenka*: Predmeti vse delajo sami, dekle počiva in nič ne dela.
* *Ciciban in čebela*: Nagajivost in razposajenost sta Cicibanu oproščeni, saj je resnicoljuben in odkrit.
* *Veseli* in *Žalostni koledniki* ter *Kadar se Ciciban joče*: Pesnik otroke odvrača od čemernosti in cmeravosti. Cicibani so namreč otroci, ki lahko menjajo razpoloženja večkrat na dan in to je Župančič poskušal prikazati v svoji zbirki pesmi.
* *Pastirčki*: Pesnik otroka navaja na bolj pogumen in radosten pogled na svet -- slabe čase vselej nasledijo boljši.
* *Mehurčki*: Cicibanova mama vsako noč bedi nad njim, oče pa gara in dela zanj. V *Uspavanki* pa poet prav tako goji hvaležnost in ljubezen do staršev.
## Nekaj del za odrasle
Prešernova družba ob stoti obletnici Župančičevega rojstva 1977 izda *Izbrane pesmi*. Tu je zanimiv vrstni red razporeditve. Izmed razporeditve po zvrsteh, kot je značilno za Prešernove Poezije, razporeditve po času, po vsebini in motiviki in razporeditve glede na razvoj pesnikove osebnosti so si uredniki izbrali slednjo in razdelili literarno življenje Župančiča na tri poglavja, znotraj katerih so dela razvrščena časovno:
* **Ljubezen**: Živo prisotna bolečina, ki izbruhne v tožbi v ciklusu *V moji duši* in kot prekletstvo v *Vizijah*, temu pa sledita *Kabilska* in *Spokojna pesem*, polni samoobtožbe in obupa, kasneje pa še *Pogovor v temini*.
* **Oseba rast**: Izredno ekspresivne pesmi, polne notranjih čustev in dojemanja usode. Prebujanje, razsvetljenje odločitve, odgovornost, svetost, visok pomen pesnika in poslednje skrivnosti življenja so ključni motivi. V pesmi *Revija*, objavljeni 1911 v *Ljubljanskem zvonu*, zapiše:
> A tebi --- ne vem ti imena, ne vem ti pomena,
> ti moja bolečina, --- slast,
> ti prvi moj pogon in zadnja rast,
> ti zlato jedro duše sveta,
> ti želja do bratov iz srca,
> ti volja moja in volja rodu,
> jasnost resnice v mračnem snu ---
> ne vem ti imena, ne vem ti pomena,
> ti moja globoka skrivnost --- svetost.
* **Domovina**: Zaradi vse večjega pohlepa imperialističnih sil leta 1908 v pesmi Zemljevid izrazi svojo zaskrbljenost nad usodo slovenskega naroda in naših meja.
> /.../
> I jaz razgrnem pred seboj papirje:
> glej --- rodna zemlja, naša draga prst!
> Ko drugi grabijo vse dalje, širje,
>
> boš rod, ki bivaš tod, boš rod v duši čvrst?
> O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje,
> Celovec, Maribor, Gorica, Trst? ...
* Župančič prvič začne z domovinsko liriko s kritiko lažnega patriotizma, ki ga cankarjansko zahteva in goji naša družba, drugič kot tožba na brezodzivnost, tretjič z retoričnim vprašanjem "kaj dobrega povedati" naslednikom naroda. *Duma* predstavlja zareze časa in usode na njegova čustva, v njej označi izseljevanje kot razsipnost. Zgrešeno vodstvo predstavi v *Našem pismu*, svoj obup in paniko v *Zeleni čeladi* in brstenje jugoslovanstva v *Naši besedi*. V tem delu ni niti malo mističen, temveč je --- ravno nasprotno --- odločen in poln upa za zmago, ki jo dočaka.
### Čaša opojnosti
*Čaša opojnosti* predstavlja mejnik slovenske poezije in prinese novo motiviko in miselnost ter novostrujarske prvine.
* Župančič med študijem na Dunaju 21. marca piše Cankarju v Ljubljano in mu opiše svoje finančno stanje in tarna, da morebitna zbirka še ni nared.
* 9\. septembra 1897 v pismu Cankarju na Vrhniko pove o težavni službi pisarja, s katero se sooča, da nabere sredstva, da bo naposled le lahko pesnil.
* In res, 29. oktobra 1898 piše založniku Schwenterju, ki je dandanes zasluženo poimenovan *dvorni založnik slovenske moderne*, in ga v nekaj pismih prosi za pogodbo in poda zadnje korekture in naposled vodilno ime zbirke *Čaša opojnosti*. Za 210 goldinarjev proda svoje avtorske pravice Schwenterju in s tem se finančne tegobe končajo. Tudi prve in druge korekture zbirke mu spiše.
* Anton Aškrc mu 23. februarja 1899 blagohotno svetuje, naj namesto objave v *Ljubljanskem Zvonu* rajši svoje knjige objavlja v svoji zbirki, Schwenterju pa dene Župančiča pohvaliti.
* Navkljub samokritičnosti je Oton že vse od 22. leta s strani drugih slovenskih in tujih literatov deležen velikih pohval. Menim pa, da so bile kritike njegovih pesnitev politično motivirane, zlasti zato, kajti o tem večinoma priča klerikalno časopisje. *Katoliški obzornik* sicer priznava, da je *Župančič bogonadarjeni pesnik*, kritičen pa je do pesmi; *Slovenski list* 1. aprila 1899 nestrpno, žaljivo in odklonilno komentira:
> [...] med kako lepo mislijo tudi nekoliko blasfemije na verski čut n. pr. da [...] Bog ni oni po cerkvah, ampak ljubček spremljevalec. [...] Piruh srednje vrste!" (*piruh* je pirh --- Čaša opojnosti izide pred veliko nočjo.)
Tem kritikam pa seveda ne ostane dolžan.
### Ostala dela za odrasle
* Velik pomen imajo tudi njegovi prevodi, zlasti Shakespearea in Molièra.
* Spisal je dramsko delo *Veronika Deseniška* (1924).
* Celoten literarni opus poezij za odrasle pa je sledeč:
- *Čaša opojnosti leta* 1899
- *Čez plan* leta 1904
- *Samogovori* leta 1908
- *V zarje Vidove* leta 1920
- *Zimzelen pod snegom* leta 1945
Otroške pesmi ostajajo aktualne kljub krčenju podeželjskega prebivalstva, do neke mere pa so bile pesnitve med povojno vladavino odmaknjene, zlasti zato, ker so bili skoraj vsi direktorji slovenskih povojnih služb sicer tudi sami pesniki, obenem pa so najbrž na to vplivale tudi občasne omembe na vero, na bogove in na krščanske podobe.
## Opazni spomeniki
* Knjižnica Otona Župančiča je v Ljubljani 23. januarja 2008 odprla urejeno spominsko sobo. Pri ureditvi rokopisov je sodeloval tudi Mestni muzej Ljubljana.
* Po njem je poimenovanih več ulic, med drugim tudi ena v Ljubljani.
* Vrtec Otona Župančiča.
## Viri
So napisani na zadnji prosojnici.
---
Anton Luka Šijanec, 3. a
11\. janunarja 2022
